V železo vkujem svoj podpis,
ga v steklo vrazim, zakalim.
Drobim okove, spet živim,
podobo svojo izkrojim.
Z železom, z ognjem stkem si pot,
na njej ni več zablod, ne zmot,
da duša moja, kot nekdaj,
v življenje vrne se nazaj.
Lucia Žitnik, 22. 5. 2012
Kovinski zvok budilk se mi je zažrl v možgane. Besno sem jo pograbila in potlačila pod odejo. »Nujno rabim novo uro.« sem pomislila. »Ne prenesem je«. Še vsa omotična in zaspana sem zaslišala oddaljeno, a veselo pomenkovanje…
Toplo pomladno sonce je mirno grelo šolsko dvorišče. Tla so se svetlikala od ostankov mlakuž, v katerih se je še par dni nazaj topil sneg. Začeli so se prvi topli dnevi in narava se še ni povsem zbudila iz zimskega spanja.
Dijaki so se po odmoru zbrali na šolskem dvorišču, da bi na svežem zraku poslušali prvo popočitniško predavanje. Prestopali so se iz noge na nogo, ker jih je zeblo in čebljali. Čakali so novega učitelja, ki bi moral vsak trenutek prispeti…
Naproti jim je prišel prijazen možakar. Radovedno so obrnili glave proti njemu in z zanimanjem prisluhnili.
»Dragi učenci!« jih je nagovoril.
»Rad bi vam povedal, zakaj smo se danes vsi skupaj tukaj zbrali.« S toplimi očmi je zamežikal v zbrano gručo in nadaljeval:
»Vi vsi veste, kje ste. Ste v šoli za najboljše managerje, kar jih je. Tu ste zato, da boste lahko, po končanem šolanju, drugim povedali, kako naj delajo in kaj naj delajo.« Naredil je malo premora, nato pa zbrano nadaljeval:
»Kmalu se vam bo pričela prva učna ura, zato vas ne bom več zadrževal. Sicer pa je vaša nova učiteljica že prišla.
DOBRODOŠLI VSI SKUPAJ NA URI TELOVADBE!«
Drobna, vitka učiteljica, oblečena v oprijet telovadni dres, je dijakom pomignila, naj pridejo bližje.
»Lahko kar začnemo, da ne bo prehitro konec ure!« je rekla.
»Rada bi, da za prvo vajo poskusimo nekaj novega. Najprej vzamete malo zaleta, se močno odrinete in se z rokami, stegnjenimi pred sebe, po trebuhu podrsate naprej, kolikor daleč se morete. Zmagal bo tisti, ki se pridrsa najdlje. Saj ni težko. To izgleda skoraj tako, kot če plavaš »ribico« po snegu, le da tukaj nimamo snega.« Klavrno smo gledali razmočeno pot, po kateri bi se naj »podrsali«. Nič kaj nam ni dišalo.
Ena dijakinja, znana kot zelo dobra športnica, pa vzame zalet, se odrine in ZUUUM, poleti po produ in po blatu, tako nekako pet metrov daleč, se pobere in čaka, kdaj bo spet na vrsti.
Neopazno, eden po eden, da bi ne bilo preočitno, so se dijaki odsmukali za vogal. Kar otipal si lahko, da tega res ne želijo početi. Izza vogala so opazovali čudno telovadbo, jaz pa, ki sem stala tik zraven učiteljice, se nisem uspela pravočasno izmuzniti. Bilo mi je neprijetno in žal, da sem zamudila priložnost. Tako sem vdana v usodo obstala zraven nje.
»No, boš skočila?« me je vprašala in me pogledala s svetlimi očmi.
»Ja, seveda.« sem zamomljala, da me je bilo komaj slišati.
Pa naj bo, sem pomislila, saj sem v stari trenerki, ki je ni preveč škoda. Vzela sem malo zaleta in poletela BUMF, na tla, po prodnatih kamenčkih in po blatu, kakšen meter daleč. Lepko je čmoknilo in čutila sem, kako se mi je trenerka na trebuhu napila vode. Vse skupaj ni imelo pravega smisla. Pobrala sem se. Bila sem cela blatna in mokra. Malo me je bolel prsni koš, vendar sem začuda lepo pristala, saj tla niso bila tako zelo trda. Se mi je pa za malo zdelo, da se moram metati po tleh.
Sonce je lepo svetilo na nas tri, ki smo še vedno stale na pristajalni stezi in nas mirno grelo v hrbet. Res je bil lep dan.
Učiteljica se je malo obrnila in mirno začela pripravlja prodnato pot, po kateri bi se naj »podrsale« prav tako kot prej, spet lepo po trebuhu. Učenka, ki je bila dobra športnica se ponovno zaleti, HOP, se podrsa, pristane pri petih metrih dvajset in se zopet postavi na začetek. Zelo dobro ji je šlo. Meni pa nekako ni več dišalo valjanje po produ in blatu, vendar si nisem upala na glas protestirati. Takrat pa pride učiteljica do mene, pregleda pot, določi dolžino zaleta tako kot prej, in mi točno na »doskočišče« postavi en velik, kockast kamen, nato pa zraven še enega, tanjšega in bolj ošiljenega in z zanimanjem čaka, kaj bo.
»Gospa profesor!« sem počasi rekla. »Bolje bi bilo, da bi mi na pot položili kaj mehkega, kakšno gobo, ali pa žimnico. Zakaj neki ste mi morali na tla položiti prav kamne? Pa tako veliki so!« sem rekla vznejevoljeno.
Takrat pa sem se zbudila. Ležala sem v svoji postelji, na mehkem in na toplem in zamišljeno zrla v strop.
Kje so že rekli, da sem? V šoli za najboljše managerje? Menda te tam naučijo, da ljudem poveš, kaj naj delajo in kako?
Zakaj vse to? Nič ni imelo pravega smisla.
V glavi sem sestavljala mozaik…
V dosti kaj so me že kdaj silili. Ljudje ali dogodki. Pravzaprav največkrat ubogaš prav tiste, ki te v nekaj silijo. Marsikoga ubogaš, čeprav bi ga najraje… pa saj veste najbolje iz svoje kože, kako to gre.
Nekaj pa sem se med »drsanjem« le naučila.
Hvala moji dragi pametni glavi, da se nisem na vrat na nos vrgla še na špičaste kamne, da mi je ja še pravi čas prikapljalo, da mi vsega tega pravzaprav ni treba.
Učni pripomočki, lahko jim rečemo tudi kamni, špičasti ali oglati, ali pa kar oboji, so pravzaprav življenje samo. Prepreke, na katere naletiš, ovire, polena, ki ti jih življenje meče pod noge. V šoli življenja je predvsem pomembno, da se naučimo izbirati. Kaj nam je treba in česa nam pravzaprav ni treba. Kaj je posledica nepravih odločitev in kaj je naša lastna, zavestna izbira. Ali so vsi kamni, ki nam jih nastavlja življenje, ovira na naši poti, ali pa ravno zaradi njih postajamo boljši ljudje? Preprek se lahko lotimo z jezo, z negodovanjem, jih uporabimo za odskočno desko, jih zavijemo v optimizem, počakamo v blatu, če bodo mogoče minile same od sebe, ali pa se jih ognemo. Krajev in načinov za to, kako se živi, je neskončno veliko. Zaupajte si. Ne bo vam žal. Pa še potolčenih kolen bo veliko manj…
Lucia Žitnik, 2005
Nikodervodeča pot se je v mrzlem vetru, ki je vel od nje,
odela v ledeno cvetje.
Dih jemajoč pogled njenih kristalnih oči je zasvojil vsakogar
v njeni bližini.
Zima, kraljica mrzlih dni, je končno prispela.
Njene žametne oči, vedno polne svilenih senc in lesketanja,
so bileodmaknjene in prazne.
Prišel je njen čas.
Čas, da pokloni naravi svoj neprecenljivi dar.
A njena hladna moč je neopazno kopnela.
Z vsakim njenim prihodom
je je bilo vse manj…
Dragoceni mraz, ki je spočil drevje in prerodil zemljo,
je vse bolj izgubljal svojo ostrino.
Drobni škratje, tisti najmanjši in najbolj razposajeni,
so ji v dar prinesli vse svoje igre in pustolovščine,
vendar ni dvignila pogleda.
Kraljica Zima ni imela več moči niti za to.
Izginjala je…
Vest, polna strahu, je lebdela nad zemljo.
Pripovedovale so jo trave in veter
in deževne kaplje, ki niso mogle postati snežinke…
Vsi, prav vsi so prišli, da bi ji pomagali.
Vila Preprostega nasmeha in Vila Slepeče ljubezni
sta ji z belimi rokami stekle nasproti.
Tudi Vila Radostnih trenutkov je že prispela.
Samo ena je z odmaknjenim nasmehom zrla vanje…
»Povejte mi« je komaj slišno dejala:
»Kako najti lek za bolezen, ki je ne poznaš?«
Vila Nedosegljivih sanj se je dotaknila sence v njihovih srcih.
Njeno tiho vprašanje je še dolgo za tem lebdelo v zraku…
Takrat pa je Vila Nesmrtnega upanja povzdignila svoj jasni glas:
»V nas leži skrivnost.
Mi imamo rešitev, s katero ji lahko pomagamo.
Mi jo ljubimo…
Vse preveč ljudi gre s praznimi pogledi mimo nje.
Samo v otroških očeh se še prižigajo lučke,
ko se s prsti dotikajo prvih snežink, ki padajo z neba.
Otroci imajo edini dovolj časa, da jo sploh opazijo.
Odšel boš na pot…
Izbran si!
Ponesel boš med ljudi vso našo ljubezen.
Tebi pred noge polagam njen obstoj!«
S hrepenenjem po otroštvu so vabili ljudi na večerne sprehode.
V vrtince severnega vetra so vpletli lesketanje prvega snega,
okus ledenih kristalov v ustih in vonj po snegu.
Ljudem so vilinci poklonili čas.
Drobne trenutke, da se ustaviš, obmiruješ in… opaziš.
Da opaziš lepoto, ki je je vse polno
in ki je vedno vsem na voljo.
Ljudje so se ustavljali, občudovali,
tu in tam se je kdo celo nasmehnil…
Vse je postalo preprosto in lahko.
Razpršili so davno izgubljeni čas v drobne snežinke,
ki so pršele na ljudi.
In snega je zapadlo toliko, kot še nikoli do sedaj…
Lucia Žitnik
[enjoyinstagram_mb_grid]
V kotu velike sobe je stala stara omara. Nihče se ni več spominjal, kje so jo dobili in kdaj.
Zadaj za omaro, v kotu za robom, je ležal bel list. Imel je en zavihan uhelj in od starosti je bil že malo porumenel. Na njem pa je živela prijazna, velika zelena packa, ki se je raztegovala skoraj čez cel list.
Prijazna packa pa je imela veliko smolo. Tik zraven nje je v temnem kotu živel majhen nergav pajek, ki je bil vedno slabe volje in se nikoli ni nehal pritoževati. Komaj si ga videl, tako je bil majhen, ampak kako zelo glaaaasen je bil!
Packa ni bila nikoli zadosti daleč stran od njega. Nikoli ga ni prav gledala. Kvarila mu je razgled. Prevelika je bila. Drugič spet premajhna. Prostor je bil zaradi nje preveč divje zelen in zato za pajkovo novo mrežo kar neprimeren.
Ničesar, prav ničesar, kar je prijazna packa kdaj naredila, domišljavemu in predrznemu pajku ni bilo po volji.
Packo so bolele pajkove trde besede. Bila je vsak dan bolj žalostna. Še mala sončna lisa, ki je vsako popoldne za kratek čas pokukala za omaro, je ni mogla več razveseliti. Bilo ji je zelo hudo, da edini, ki je živel tako blizu nje, zanjo nikoli ni imel dobre besede.
Res je bila zelo velika, imela pa je dobro srce in bila je zelo, zelo lepe zelene barve. Še po robovih ni bila nikjer rjava. Malo zmečkanega uhlja nihče še opazil ne bi.
V svojem skromnem srcu si je silno želela, da bi minil kakšen dan, ko bi nekdo rad bil v njeni družbi. Da se mu vsaj za kratek čas ne bi zdela grda, prevelika ali predivje zelena.
Ni bila prevzetna. Nikakor ne.
To, da bi jo nekdo vsaj pogledal, brez da bi ji rekel kaj žalega, ali da se vsaj pritoževal ne bi, to bi ji bilo že dovolj.
»No, draga moja…«ji je nekega dne rekel pajek: »Kako dolgo te bom še moral gledati v svoji bližini? Ali že misliš mogoče kaj na selitev?«
Packa je že dobila solzne oči, pajek pa še kar ni hotel nehati:
»Predrzna si, da si sploh še tukaj. Moja nova mreža se prehitro navzame tvoje barve. To pa nikakor ne gre. Res, nikakor ne. Moja mreža je narejena po zadnji modi. Zelena pa zdaj še od daleč ni več moderna, pa še hitro ne bo. Sploh ne bom več trpel tvojega izmikanja. Saj to je vendar moj kot!!«
Packi je pokalo srce. Tako hudo še nikoli ni bilo. Zamižala je. Ni več hotela poslušati njegovega zmerjanja in žalitev. Napela je vse moči. Hotela se je odtrgati od lista in oditi v širni svet, tako žalostna je bila.
V silni želji, da bi se osvobodila, je začutila, da se je list malo upognil. Stresel se je, in ko je packa že cela vesela razmišljala, kako ji je to sploh lahko uspelo, je drobna roka že trdno prijela za list in ga iz prašnega kota hitro potegnila ven…!
Packa je na papirju presenečena mežikala v sončno svetlobo.
»Oh, kakšna lepa travica!« se je zaslišalo od nekod.
Na packo se je prilepilo nekaj kosmatega in mokrega. Požgečkalo jo je, se malo zavrtelo in jo popraskalo. Ugajalo ji je. Bil je čopič, s katerim je punčka hitela risati po njej. Njena zelena barva je kar zasijala na papirju.
Na zeleno travico je punčka začela risati rožice. Eno rumeno, dve rdeči, pa belo in nekaj modrih.
Preden se je packa do konca zavedla, jo je deklica že odnesla drugam.
Zaslišala je malo drugačen glas, ki je vzkliknil:
»Oh, kakšna lepa travica! In kako čudovite rožice, rumene in modre, pa rdeče tudi!«
Velike roke so list z zeleno packo in rožicami previdno pritrdile na lesen okvir in ga obesile na steno.
Packa, ki je večino časa mižala, ker se je bala, da se bo zbudila iz lepih sanj, je počasi pogledala okoli sebe. Vsi so jo opazovali:
»Poglejte, kako slikica paše v sobo!« je nekdo vzkliknil.
»Saj imaš ravno takšno odejico, pa copatke! Pa lučka ob postelji je prav takšne barve. Res zelo lepa slika!«
Packin srček je kar prekipeval od veselja. Dobila je vse, kar si je kdaj želela…
Prvič je začutila, da jo imajo radi.
Iz prašnega kota, globoko izza omare, pa jo je opazoval še en par oči…
Godrnjav pajek je mežikal izza omare in se osuplo čudil.
Gledal je packo………in packa je gledala pajka. In prvič, zares čisto prvič, odkar sta se poznala, se je pajek pobral v svojo luknjo brez besed.
Nikoli več ni žalil nobene packe.
Saj pri packah nikoli ne veš, kdaj se v njih skrivajo slike…
Lucia Žitnik
[enjoyinstagram_mb_grid]
Z roko v roki
Po prstih neslišnih
Poiščeva najin svet…
Tam mir je doma
In bližina zvezd.
Ležijo nama na dlani,
Lahkotne in svetle,
Kot leta življenja pretekla…
Lucia Žitnik, Maribor, 5.11. 2003
[enjoyinstagram_mb_grid]