Kako je packa našla srečo

…Godrnjavemu pajku v poduk…

 

V kotu velike sobe je stala stara omara. Nihče se ni več spominjal, kje so jo dobili in kdaj.

 

Zadaj za omaro, v kotu za robom, je ležal bel list. Imel je en zavihan uhelj in od starosti je bil že malo porumenel. Na njem pa je živela prijazna, velika zelena packa, ki se je raztegovala skoraj čez cel list.

 

Prijazna packa pa je imela veliko smolo. Tik zraven nje je v temnem kotu živel majhen nergav pajek, ki je bil vedno slabe volje in se nikoli ni nehal pritoževati. Komaj si ga videl, tako je bil majhen, ampak kako zelo glaaaasen je bil!

 

Packa ni bila nikoli zadosti daleč stran od njega. Nikoli ga ni prav gledala. Kvarila mu je razgled. Prevelika je bila. Drugič spet premajhna. Prostor je bil zaradi nje preveč divje zelen in zato za pajkovo novo mrežo kar neprimeren.

 

Ničesar, prav ničesar, kar je prijazna packa kdaj naredila, domišljavemu in predrznemu pajku ni bilo po volji.

 

Packo so bolele pajkove trde besede. Bila je vsak dan bolj žalostna. Še mala sončna lisa, ki je vsako popoldne za kratek čas pokukala za omaro, je ni mogla več razveseliti. Bilo ji je zelo hudo, da edini, ki je živel tako blizu nje, zanjo nikoli ni imel dobre besede.

 

Res je bila zelo velika, imela pa je dobro srce in bila je zelo, zelo lepe zelene barve. Še po robovih ni bila nikjer rjava. Malo zmečkanega uhlja nihče še opazil ne bi.

 

V svojem skromnem srcu si je silno želela, da bi minil kakšen dan, ko bi nekdo rad bil v njeni družbi. Da se mu vsaj za kratek čas ne bi zdela grda, prevelika ali predivje zelena.

Ni bila prevzetna. Nikakor ne.

To, da bi jo nekdo vsaj pogledal, brez da bi ji rekel kaj žalega, ali da se vsaj pritoževal ne bi, to bi ji bilo že dovolj.

 

»No, draga moja…«ji je nekega dne rekel pajek: »Kako dolgo te bom še moral gledati v svoji bližini?   Ali že misliš mogoče kaj na selitev?«

 

Packa je že dobila solzne oči, pajek pa še kar ni hotel nehati:

»Predrzna si, da si sploh še tukaj. Moja nova mreža se prehitro navzame tvoje barve. To pa nikakor ne gre. Res, nikakor ne. Moja mreža je narejena po zadnji modi. Zelena pa zdaj še od daleč ni več moderna, pa še hitro ne bo. Sploh  ne bom več trpel tvojega izmikanja. Saj to je vendar moj kot!!«

 

Packi je pokalo srce. Tako hudo še nikoli ni bilo. Zamižala je. Ni več hotela poslušati njegovega zmerjanja in žalitev. Napela je vse moči. Hotela se je odtrgati od lista in oditi v širni svet, tako žalostna je bila.

 

V silni želji, da bi se osvobodila, je začutila, da se je list malo upognil. Stresel se je, in ko je packa že cela vesela razmišljala, kako ji je to sploh lahko uspelo, je drobna roka že trdno prijela za list in ga iz prašnega kota hitro potegnila  ven…!

 

Packa je na papirju presenečena mežikala v sončno svetlobo.

»Oh, kakšna lepa travica!« se je zaslišalo od nekod.

 

Na packo se je prilepilo nekaj kosmatega in mokrega. Požgečkalo jo je, se malo zavrtelo in jo popraskalo. Ugajalo ji je. Bil je čopič, s katerim je punčka hitela risati po njej. Njena zelena barva je kar zasijala na papirju.

 

Na zeleno travico je punčka začela risati rožice. Eno rumeno, dve rdeči, pa belo in nekaj modrih.

Preden se je packa do konca zavedla, jo je deklica že odnesla drugam.

Zaslišala je malo drugačen glas, ki je vzkliknil:

»Oh, kakšna lepa travica! In kako čudovite rožice, rumene in modre, pa rdeče tudi!«

Velike roke so list z zeleno packo in rožicami previdno pritrdile na lesen okvir in ga obesile na steno.

 

Packa, ki je večino časa mižala, ker se je bala, da se bo zbudila iz lepih sanj, je počasi pogledala okoli sebe. Vsi so jo opazovali:

»Poglejte, kako slikica paše v sobo!« je nekdo vzkliknil.

»Saj imaš ravno takšno odejico, pa copatke! Pa lučka ob postelji je prav takšne barve. Res zelo lepa slika!«

Packin srček je kar prekipeval od veselja. Dobila je vse, kar si je kdaj želela…

Prvič je začutila, da jo imajo radi.

Iz prašnega kota, globoko izza omare, pa jo je opazoval še en par oči…

Godrnjav pajek je mežikal izza omare in se osuplo čudil.

Gledal je packo………in packa je gledala pajka. In prvič,   zares čisto prvič, odkar sta se poznala, se je pajek pobral v svojo luknjo brez besed.

 

Nikoli več ni žalil nobene packe.

Saj pri packah nikoli ne veš, kdaj se v njih skrivajo slike…

 

Lucia Žitnik