Kraljice zime, Božična zgodba

…Vsem ljudem v dar…

 

…I…

Svilnato lesketanje v zraku je napovedalo njen prihod…

Nikodervodeča pot se je v mrzlem vetru, ki je vel od nje,

odela v ledeno cvetje.

Dih jemajoč pogled njenih kristalnih oči je zasvojil vsakogar

v njeni bližini.

Zima, kraljica mrzlih dni, je končno prispela.

Njene žametne oči, vedno polne svilenih senc in lesketanja,

 so bileodmaknjene in prazne.

Prišel je njen čas.

Čas, da pokloni naravi svoj neprecenljivi dar.

A njena hladna moč je neopazno kopnela.

Z vsakim njenim prihodom

 je je bilo vse manj…

 

…II…

 Dragoceni mraz, ki je spočil drevje in prerodil zemljo,

 je vse bolj izgubljal svojo ostrino.

Drobni škratje, tisti najmanjši in najbolj razposajeni,

so ji v dar prinesli vse svoje igre in pustolovščine,

 vendar ni dvignila pogleda.

Kraljica Zima ni imela več moči niti za to.

Izginjala je…

Vest, polna strahu, je lebdela nad zemljo.

Pripovedovale so jo trave in veter

in deževne kaplje, ki niso mogle postati snežinke…

 

…III…

 Vsi, prav vsi so prišli, da bi ji pomagali.

Vila Preprostega nasmeha in Vila Slepeče ljubezni

sta ji z belimi rokami stekle nasproti.

Tudi Vila Radostnih trenutkov je že prispela.

Samo ena je z odmaknjenim nasmehom zrla vanje…

»Povejte mi« je komaj slišno dejala:

»Kako najti lek za bolezen, ki je ne poznaš?«

Vila Nedosegljivih sanj se je dotaknila sence v njihovih srcih.

Njeno tiho vprašanje je še dolgo za tem lebdelo v zraku…

 

…IV…

 Takrat pa je Vila Nesmrtnega upanja povzdignila svoj jasni glas:

»V nas leži skrivnost.

Mi imamo rešitev, s katero ji lahko pomagamo.

Mi      jo ljubimo…

Vse preveč ljudi gre s praznimi pogledi mimo nje.

Samo v otroških očeh se še prižigajo lučke,

ko se s prsti dotikajo prvih snežink, ki padajo z neba.

Otroci imajo edini dovolj časa, da jo sploh opazijo.

Odšel boš na pot…

Izbran si!

Ponesel boš med ljudi vso našo ljubezen.

Tebi pred noge polagam njen obstoj!«

 

…V…

 S hrepenenjem po otroštvu so vabili ljudi na večerne sprehode.

V vrtince severnega vetra so vpletli lesketanje prvega snega,

okus ledenih kristalov v ustih in vonj po snegu.

Ljudem so vilinci poklonili čas.

Drobne trenutke, da se ustaviš, obmiruješ in… opaziš.

Da opaziš lepoto, ki je je vse polno

 in ki je vedno vsem na voljo.

Ljudje so se ustavljali, občudovali,

tu in tam se je kdo celo nasmehnil…

Vse je postalo preprosto in lahko.

Razpršili so davno izgubljeni čas v drobne snežinke,

ki so pršele na ljudi.

In snega je zapadlo toliko, kot še nikoli do sedaj…

 

Lucia Žitnik

 

Kontakt

Zasebnost

2 + 5 =

[enjoyinstagram_mb_grid]