Srednja šola lastne vrednosti
Kovinski zvok budilk se mi je zažrl v možgane. Besno sem jo pograbila in potlačila pod odejo. »Nujno rabim novo uro.« sem pomislila. »Ne prenesem je«. Še vsa omotična in zaspana sem zaslišala oddaljeno, a veselo pomenkovanje…
Toplo pomladno sonce je mirno grelo šolsko dvorišče. Tla so se svetlikala od ostankov mlakuž, v katerih se je še par dni nazaj topil sneg. Začeli so se prvi topli dnevi in narava se še ni povsem zbudila iz zimskega spanja.
Dijaki so se po odmoru zbrali na šolskem dvorišču, da bi na svežem zraku poslušali prvo popočitniško predavanje. Prestopali so se iz noge na nogo, ker jih je zeblo in čebljali. Čakali so novega učitelja, ki bi moral vsak trenutek prispeti…
Naproti jim je prišel prijazen možakar. Radovedno so obrnili glave proti njemu in z zanimanjem prisluhnili.
»Dragi učenci!« jih je nagovoril.
»Rad bi vam povedal, zakaj smo se danes vsi skupaj tukaj zbrali.« S toplimi očmi je zamežikal v zbrano gručo in nadaljeval:
»Vi vsi veste, kje ste. Ste v šoli za najboljše managerje, kar jih je. Tu ste zato, da boste lahko, po končanem šolanju, drugim povedali, kako naj delajo in kaj naj delajo.« Naredil je malo premora, nato pa zbrano nadaljeval:
»Kmalu se vam bo pričela prva učna ura, zato vas ne bom več zadrževal. Sicer pa je vaša nova učiteljica že prišla.
DOBRODOŠLI VSI SKUPAJ NA URI TELOVADBE!«
Drobna, vitka učiteljica, oblečena v oprijet telovadni dres, je dijakom pomignila, naj pridejo bližje.
»Lahko kar začnemo, da ne bo prehitro konec ure!« je rekla.
»Rada bi, da za prvo vajo poskusimo nekaj novega. Najprej vzamete malo zaleta, se močno odrinete in se z rokami, stegnjenimi pred sebe, po trebuhu podrsate naprej, kolikor daleč se morete. Zmagal bo tisti, ki se pridrsa najdlje. Saj ni težko. To izgleda skoraj tako, kot če plavaš »ribico« po snegu, le da tukaj nimamo snega.« Klavrno smo gledali razmočeno pot, po kateri bi se naj »podrsali«. Nič kaj nam ni dišalo.
Ena dijakinja, znana kot zelo dobra športnica, pa vzame zalet, se odrine in ZUUUM, poleti po produ in po blatu, tako nekako pet metrov daleč, se pobere in čaka, kdaj bo spet na vrsti.
Neopazno, eden po eden, da bi ne bilo preočitno, so se dijaki odsmukali za vogal. Kar otipal si lahko, da tega res ne želijo početi. Izza vogala so opazovali čudno telovadbo, jaz pa, ki sem stala tik zraven učiteljice, se nisem uspela pravočasno izmuzniti. Bilo mi je neprijetno in žal, da sem zamudila priložnost. Tako sem vdana v usodo obstala zraven nje.
»No, boš skočila?« me je vprašala in me pogledala s svetlimi očmi.
»Ja, seveda.« sem zamomljala, da me je bilo komaj slišati.
Pa naj bo, sem pomislila, saj sem v stari trenerki, ki je ni preveč škoda. Vzela sem malo zaleta in poletela BUMF, na tla, po prodnatih kamenčkih in po blatu, kakšen meter daleč. Lepko je čmoknilo in čutila sem, kako se mi je trenerka na trebuhu napila vode. Vse skupaj ni imelo pravega smisla. Pobrala sem se. Bila sem cela blatna in mokra. Malo me je bolel prsni koš, vendar sem začuda lepo pristala, saj tla niso bila tako zelo trda. Se mi je pa za malo zdelo, da se moram metati po tleh.
Sonce je lepo svetilo na nas tri, ki smo še vedno stale na pristajalni stezi in nas mirno grelo v hrbet. Res je bil lep dan.
Učiteljica se je malo obrnila in mirno začela pripravlja prodnato pot, po kateri bi se naj »podrsale« prav tako kot prej, spet lepo po trebuhu. Učenka, ki je bila dobra športnica se ponovno zaleti, HOP, se podrsa, pristane pri petih metrih dvajset in se zopet postavi na začetek. Zelo dobro ji je šlo. Meni pa nekako ni več dišalo valjanje po produ in blatu, vendar si nisem upala na glas protestirati. Takrat pa pride učiteljica do mene, pregleda pot, določi dolžino zaleta tako kot prej, in mi točno na »doskočišče« postavi en velik, kockast kamen, nato pa zraven še enega, tanjšega in bolj ošiljenega in z zanimanjem čaka, kaj bo.
»Gospa profesor!« sem počasi rekla. »Bolje bi bilo, da bi mi na pot položili kaj mehkega, kakšno gobo, ali pa žimnico. Zakaj neki ste mi morali na tla položiti prav kamne? Pa tako veliki so!« sem rekla vznejevoljeno.
Takrat pa sem se zbudila. Ležala sem v svoji postelji, na mehkem in na toplem in zamišljeno zrla v strop.
Kje so že rekli, da sem? V šoli za najboljše managerje? Menda te tam naučijo, da ljudem poveš, kaj naj delajo in kako?
Zakaj vse to? Nič ni imelo pravega smisla.
V glavi sem sestavljala mozaik…
V dosti kaj so me že kdaj silili. Ljudje ali dogodki. Pravzaprav največkrat ubogaš prav tiste, ki te v nekaj silijo. Marsikoga ubogaš, čeprav bi ga najraje… pa saj veste najbolje iz svoje kože, kako to gre.
Nekaj pa sem se med »drsanjem« le naučila.
Hvala moji dragi pametni glavi, da se nisem na vrat na nos vrgla še na špičaste kamne, da mi je ja še pravi čas prikapljalo, da mi vsega tega pravzaprav ni treba.
Učni pripomočki, lahko jim rečemo tudi kamni, špičasti ali oglati, ali pa kar oboji, so pravzaprav življenje samo. Prepreke, na katere naletiš, ovire, polena, ki ti jih življenje meče pod noge. V šoli življenja je predvsem pomembno, da se naučimo izbirati. Kaj nam je treba in česa nam pravzaprav ni treba. Kaj je posledica nepravih odločitev in kaj je naša lastna, zavestna izbira. Ali so vsi kamni, ki nam jih nastavlja življenje, ovira na naši poti, ali pa ravno zaradi njih postajamo boljši ljudje? Preprek se lahko lotimo z jezo, z negodovanjem, jih uporabimo za odskočno desko, jih zavijemo v optimizem, počakamo v blatu, če bodo mogoče minile same od sebe, ali pa se jih ognemo. Krajev in načinov za to, kako se živi, je neskončno veliko. Zaupajte si. Ne bo vam žal. Pa še potolčenih kolen bo veliko manj…
Lucia Žitnik, 2005