Kovač Miha Krištov

O meni

Rasla sem v dedkovi delavnici. Še zdaj sem v delavnici bolj doma, kot kje drugje. Dedek je bil »tavžentmojster«. Vse je znal, vsega se je lotil. Dal mi je majhno kladivce, žeblje in kos lesa. To so bile moje igrače in moja točka vstopa v samo sebe.

Vendar ni bilo vedno tako. Še pri petindvajsetih nisem imela pojma, kaj bi rada počela v življenju. Delala sem kot šivilja, na normo za trakom in iz ure v uro šivala isti rob na nogavicah. Nato sem delala še kot prodajalka v majhni lopici, kjer so se mi minute vlekle v neskončnost.

Vendar sem vedno rada poskusila kaj novega, če sem le imela priložnost. Če ne bi sledila občutku, da me vleče železo, ne bi nikoli stopila v kovačijo. Izkušnja dela na normo za trakom in izkušnja prodaje sta bili zame neprecenljivi. Zdaj lažje opravljam vsa druga dela, se manj pritožujem in se veselim vsake kreativnosti, ne le pri sebi, ampak tudi pri drugih.

Mojo izkušnjo iskanja same sebe želim deliti z vami.

Če sem jaz našla svoj dar in svojo pravo življenjsko pot, kar je bilo pravzaprav težko, jo lahko najde tudi vsak izmed vas. Vsi se rodimo s talenti. Naš dar je treba le poiskati in ga preizkusiti.

Treba je razmišljati o tem, kaj te veseli.

Če ste obtičali v življenju, če ste obšli ali potlačili lastne sanje, če vas okoliščine delajo nesrečnega, se je potrebno premakniti z mesta. Le z delovanjem lahko na novo utiriš lastno življenje.

Trdno verjamem, da je mogoče uspeti iz nič in da se je mogoče preživljati z delom, ki ga imaš rad. Vendar je samo razmišljanje o željah in ciljih premalo. Ko najdeš, kar te veseli, delaj za svoj cilj, saj samo dejanja štejejo.

 

 

Stojim na začetku svojega pravega življenja. Sonce mi že sije na konice prstov na nogah. Čutim toploto svoje prihodnosti. Še malo, pa bom cela na soncu.

 

Moja ogledala so moja svoboda.

 

Kažejo mi pot iz sence na mojo sončno stran.

 

Kovač Miha Krištov

Photo: A. Peterlin

Ko opazujem pri delu svojega učitelja,

je on med stenami kovačije kot otrok v peskovniku, ki se igra svojo najljubšo igro. Tudi sama si hočem služiti kruh v takem miru in s takim veseljem do dela.

Po poklicu sem profesorica likovne umetnosti, po duši in srcu pa kovač.

Prestopila sem svoje omejitve in začela slediti železu. Ko sem prvič spoznala Mojstra in stopila v kovačijo, sem vedela, da sem na pravem mestu. Črne stene, vonj po oglju in železu, klešče in zakurjeno ognjišče so postali moja resničnost in del vsakdana.

Kot vajenka se po diplomi že nekaj let učim kovanja pri priznanem mariborskem Mojstru umetnostnega kovaštva, pri g. Mihu Krištofu.

Pokazal je veličino svojega duha že s tem, da me je kot žensko sploh sprejel in mi dal enako možnost učenja kot vsem drugim vajencem.

Je Mojster svoje obrti in strokovnjak na svojem področju. Nikoli pred nikomer ne skriva znanja in pri delu zna dati pravi nasvet takrat, ko ga potrebuješ, hkrati pa nikoli ne posega v tvojo lastno ustvarjalnost.

 

 

»Ustvarjati, pomeni dvakrat živeti!« je zapisal nesmrtni Albert Camus. Komaj zdaj počasi začenjam dojemati ta stavek v vsej njegovi  veličini in  zavedam se sreče, ki jo imam, da sem Mojstra Krištofa sploh spoznala.

 

 

100_6016MOJA VIZIJA

Kovaštvo le navidezno drsi v pozabo. Tisti, ki v oblikovanja železa in v starih kovaških postopkih še vedno vidimo dušo, ga vlečemo iz pozabe nazaj.

Vsak izmed nas je edinstven in neponovljiv. Del vesolja smo, ki skriva nova vesolja v vsaki najmanjši stvari, ki nas obkroža. Niti dve mrežnici nista enaki. Niti dva prstna odtisa ne. Različno razmišljamo, različno se smejemo in ljubimo, različno dojemamo stvari in imamo nanje različne poglede.

Zakaj potem tlačimo v iste vozičke masovne proizvode? Zakaj potem kupujemo štancane stvari, brez duše, ki nas najedajo s svojo povprečnostjo? Ne zapirajte se v svet cenenih stvari, ki jih z lahkoto zavržete. Vesolje ljubi edinstvenost in cena ni vedno opravičilo za slab nakup. Ljubljeni kos, ki ste ga izbrali, lahko postane del dediščine, ki prehaja iz roda v rod.

Izbrani predmeti nas neopazno določajo.

Obmirujte in ustavite se za trenutek.

 

Naj vaše oko obmiruje v odsevu ročno kovanega ogledala. Dopustite, da vas objamejo vitice, da razbrazdana površina železa v vas prebudi slike, da v starodavnih kovaških postopkih najdete svoje vezi.

Naj vas ogledalo navduši s svojo obliko.

 

Nakup izdelka, ki je namenjen trajni uporabi, je potrebno izbrati premišljeno. Z izborom unikatnega kosa, ki je opremljen z avtorskim certifikatom, ohranite ali celo povečate izdelku njegovo vrednost.

Moja osebna vizija je nastanek uspešnega družinskega podjetja, ki izdeluje predvsem prepoznavna, unikatna ogledala z ročno kovanimi elementi, ki zadovoljujejo potrebe zahtevnejših kupcev.