O meni
10 let v kovaštvu
Od leta 1978
Rasla sem v dedkovi delavnici. Še zdaj sem v delavnici bolj doma, kot kje drugje. Vendar ni bilo vedno tako. Čeprav zgodba o mojem začetku seže daleč v otroštvo, dolgo časa nisem vedela, da me to veseli. Delala sem kot šivilja in prodajalka, dokler nisem našla svojega poslanstva. Dejstvo je, da sem vedno rada poskusila kaj novega, če sem le imela priložnost. Če ne bi sledila občutku, da me vleče železo, ne bi nikoli stopila v kovačijo. Po poklicu sem sicer profesor likovne umetnosti, vendar po srcu kovač.
Lucia Žitnik, Umentnostni kovač
Moja zgodba
Začetek srčne poti
Ko sem prvič spoznala Mojstra in stopila v kovačijo, sem vedela, da sem na pravem mestu. Črne stene, vonj po oglju in železu, klešče in zakurjeno ognjišče so postali moja resničnost in del vsakdana. Kot vajenka sem se po diplomi nekaj let učila kovanja pri priznanem mariborskem Mojstru umetnostnega kovaštva, pri G. Mihu Krištofu. Je Mojster svoje obrti in strokovnjak na svojem področju. Pokazal je veličino svojega duha že s tem, da me je kot žensko sploh sprejel in mi dal enako možnost učenja, kot vsem drugim vajencem.
Ročno kovano, narejeno iz srca.
Kovaštvo le navidezno drsi v pozabo. Tisti, ki v oblikovanja železa in v starih kovaških postopkih še vedno vidimo dušo, ga vlečemo iz pozabe nazaj. Moja osebna vizija je nastanek uspešnega družinskega podjetja, ki izdeluje predvsem prepoznavna, unikatna ogledala z ročno kovanimi elementi, ki zadovoljujejo potrebe zahtevnejših kupcev po kvalitetnih, unikatnih izdelkih. Nakup izdelka je tako opremljen tudi s certifikatom.
Z združevanjem tradicionalnih tehnik in modernih pristopov izdelujem edinstvene kose, ki zadovoljujejo potrebe zahtevnejših kupcev po kvalitetnih, unikatnih izdelkih.
Pogosta vprašanja
Kako ste sploh pristali v kovinarstvu?
“Vedno me je privlačilo črno železo. Moj oče je bil varilec. Njemu v spomin sem izdelala prve kovinske lilije. Vendar je bilo do kovaštva še daleč.”
Kako bi opisali svoje prve vtise, povezane s kovaštvom?
“Po spletu srečnih naključij sem prvič vstopila v kovačijo Mojstra Krištofa, kjer sem se nekaj let učila kot vajenka in delavnica s kovaškim ognjem me je takoj očarala. Vedela sem, da je to to. Da kovačije ne bom nikoli več zapustila. Postala je del mene.”
Ali kot ženska čutite kakšne fizične omejitve pri svojem delu, glede na to, da velja kovaštvo za naporen, pravzaprav za kar stereotipno moški poklic?
“V bistvu se sama pravzaprav s spolom sploh ne obremenjujem. Sem samo ustvarjalka, ki imam rada železo. To je vse. Je pa res, da moram sama dodatno poskrbeti za to, da sem v dobri formi, da vse to zmorem. Veliko moči temelji na fiziki. Vendar tudi brusilke, kovaškega kladiva, vrtalnega stroja, žage za železo in še drugega pomembnega orodja ne jemljem kot samo po sebi umevnega. Vesela sem, da obstaja in mi olajša delo.”
Kako pa okolje sprejema vašo zanimivo poklicno izbiro?
“Na splošno so ljudje moje delo sprejeli sicer s presenečenjem, vendar tudi z odkritim zanimanjem. Najbolj važni so namreč rezultati. Saj samo dejanja štejejo. Ni dovolj le govoriti o kovaštvu, potrebni so dokončani izdelki. Ko pa imaš enkrat “nekaj za pokazat”, kot se reče, pa lahko tudi brez slabe vesti govoriš o tem. Sicer pa večinoma govorijo o mojem delu drugi. Vesela sem, da pozitivno.”