Pogosta vprašanja

Kako ste sploh pristali v kovinarstvu?

“Vedno me je privlačilo črno železo. Moj oče je bil varilec. Njemu v spomin sem izdelala prve kovinske lilije. Vendar je bilo do kovaštva še daleč.”


Kako bi opisali svoje prve vtise, povezane s kovaštvom?

“Po spletu srečnih naključij sem prvič vstopila v kovačijo Mojstra Krištofa, kjer sem se nekaj let učila kot vajenka in delavnica s kovaškim ognjem me je takoj očarala. Vedela sem, da je to to. Da kovačije ne bom nikoli več zapustila. Postala je del mene.”


Kako ste sploh kot ženska pristali v kovačiji s kladivom v roki?

“Moj največji dosežek, do katerega ni nujno, da bi sploh prišlo, je bila misel, ideja, da postanem kovač. Takrat sem začutila, da sem pravilno utirila svojo pot. Vse drugo je bilo enostavno. Če bi mi kdo pet let nazaj rekel, da bom jaz kdaj kovala, bi ga iskreno vprašala po zdravju. Takoj nato pa bi rekla: “vaw, kakšna dobra ideja!”


ALI kot ženska čutite kakšne fizične omejitve pri svojem delu, glede na to, da velja kovaštvo za naporen, pravzaprav za kar stereotipno moški poklic?

“V bistvu se sama pravzaprav s spolom sploh ne obremenjujem. Sem samo ustvarjalka, ki imam rada železo. To je vse. Je pa res, da moram sama dodatno poskrbeti za to, da sem v dobri formi, da vse to zmorem. Veliko moči temelji na fiziki. Vendar tudi brusilke, kovaškega kladiva, vrtalnega stroja, žage za železo in še drugega pomembnega orodja ne jemljem kot samo po sebi umevnega. Vesela sem, da obstaja in mi olajša delo.”


Kako pa okolje sprejema vašo zanimivo poklicno izbiro?

»Na splošno so ljudje moje delo sprejeli sicer s presenečenjem, vendar tudi z odkritim zanimanjem. Najbolj važni so namreč rezultati. Saj samo dejanja štejejo. Ni dovolj le govoriti o kovaštvu, potrebni so dokončani izdelki. Ko pa imaš enkrat “nekaj za pokazat”, kot se reče, pa lahko tudi brez slabe vesti govoriš o tem. Sicer pa večinoma govorijo o mojem delu drugi. Vesela sem, da pozitivno.«


Kaj pa opekline? Delate vendar z vročim železom?

»Ja, tudi te so dnevno prisotne. Včasih poči koks, včasih primem kaj vročega, ali pade košček vara ravno na golo kožo. Vendar nikoli nič resnega. Paziti se moraš predvsem sam. Nujna je uporaba zaščitnih očal, sploh pri brusilki, ter speti lasje. Tudi delovni čevlji nimajo brez veze kovinske kapice. Sama sem se te lekcije naučila dobesedno, ko mi je po prstu padel kovičar iz polnega železa in sem v trenutku pridelala zlomljen prst.«


Diplomirali ste, pričeli ustvarjati v kovaštvu, postavili atelje, si odprli vrata v svet? Kako vse to pravzaprav zmorete?

»Zame je bistvenega pomena samodisciplina. Dan lahko hitro zapraviš. Nimamo pa jih v neomejenem številu. Ko sem sprejela osebno odločitev, da bom delala še vsaj 5 dodatnih ur na dan za napredek kovačije, so se stvari začele hitro odvijati. Zdaj dan začnem ob 5.00 (najtežje je vstajanje) s kovaškim delom pa ob 8.00 ali 9.00, ko gredo otroci v šolo. Pravzaprav dekletoma veliko pomeni, da je mama doma, čeprav sem večinoma v delavnici.«


Kako uspete poleg dela še korektno odgovarjati na vsa spletna vprašanja in na pošto?

»Sama sem tipičen praktik. S telefonom in z računalnikom se ubadam samo toliko, kot se nujno moram in nič več. Niti si ne morem privoščiti, da bi dvignila telefon med tem, ko imam prižgano ognjišče in vroče železo v roki. Koncentracija in preudarnost sta v delavnici nujno potrebna, da ne prihaja do poškodb. Sem pa se povezala z ekipo Z-ip, s sposobnim timom mladih ljudi, ki sem jim zaupala vodenje mojega profila. Se pa pri velikih navdušencih tudi sama potrudim za odgovor, čeprav za splet res nimam veliko časa, kar pa ljudje po večini tudi razumejo.«


Kako ste uspeli usposobiti svoj kovaški atelje? Ste imeli kakšne sponzorje, vlagatelje? Kako ste prišli do začetnega kapitala? VAM JE KDO POMAGAL?

»Začela sem z drobižem. Nikakršnih investitorjev ni bilo. Vendar sem začela načrtno varčevati pri vseh stvareh, ki sem se jim lahko odpovedala. Najprej pri oblačilih in sladoledu. Bilo je obdobje, ko sem vse preračunavala v opekah. Ko se je nabralo dovolj za nakovalo, smo šli po nakovalo. Ko se je nabralo dovolj za beton, smo vlili temelje. Začetki so bili prežeti z negotovostjo. Danes, ko me ni več strah za osnovno preživetje, je vse lažje. Vendar sem globoko hvaležna možu in celi svoji družini, da me je pri tem podpirala in tudi sebi, da sem poslušala svoj notranji glas.

V pomoč pa so mi bili tudi mentorji na Mariborski razvojni agenciji in program PVSP.«